V avli matične šole smo se pred slovenskim kulturnim praznikom udeležili proslave, ki nas je povezala v ljubezni do umetnosti in besede. Pot do Solkana je bila že sama po sebi poseben dogodek, saj nas je naš prijazen hišnik peljal s šolskim kombijem, kjer smo se, polni pričakovanja, zbrali učenci in učitelji.
Na proslavi so nastopali učenci razredne stopnje in nekaj učencev predmetne stopnje. Slavnostni govor je imel gospod ravnatelj. na klavir je učence spremljal glasbeni učitelj. Po uvodni slovenski himni so sledile zgodbe, ki so pripovedovale o kulturi in o naši ljubezni do domovine. Pesmi, ki so spremljale prireditev, so donele iz src nastopajočih in ustvarile čarobno povezanost med nami.
Mi smo se izkazali s pravljico o otrocih, ki so iskali škrata, kajti verjeli so, da jim bo podaril cekine, da si bodo lahko kupili knjige in tako praznovali kulturni praznik na najlepši možen način – z branjem. S svojo igro smo ustvarili pravljično ozračje, ki je očaralo vse zbrane.
Vrhunec proslave pa je bil zaključek, ko smo vsi skupaj zapeli pesem Slovenija, moja dežela. Glasovi nastopajočih so se združili v en sam močan spev, ki je odmeval po avli in napolnil srca vseh prisotnih. Ob petju pesmi smo se spontano dvignili s svojih sedežev in s stoječimi ovacijami nagradili vse nastopajoče.
Na koncu proslave smo se zavedali, kako močne so naše korenine in kako dragocena je naša kultura ter kako pomembno je, da jo ohranjamo in prenašamo na prihodnje generacije. Kulturni praznik smo obeležili s ponosom in hvaležnostjo in z zavedanjem, da je kultura tisto, kar nas povezuje in nas dela boljše.
Denis Matežič, učiteljica 1., 2. razreda
